David Icke
Pasja jajca
Obstajajo tri
kategorije ljudi: tisti, ki vidijo; tisti, ki vidijo, ko jim je prikazano,
tisti, ki ne vidijo.
Leonardo da Vinci
Jezik je lahko zelo čuden. Lahko imamo besedo, na primer 'kitajska'
pisano z malim k, kar pomeni porcelan, z velikim K, pa postane njen pomen
najbolj naseljene države na Zemlji, ki je nadzorovana s kupom zlobnih
razbojnikov, ki nosijo trapaste uniforme, senilne nasmeške in kratko ostrižene
lase. Na enak način imajo jajca v slengu pomen, kot nekaj neumnega in
nesmiselnega, če pa pred to besedo postavimo besedo pes, pa se pomen spremeni v
nekaj, kar je vredno občudovanja, je dobrodošlo in iskano.
'Pasja jajca' je fraza slenga, kar pomeni odlično, super, top razred. Si
mislite? Kot kaže nihče ne ve zakaj, toda očitno prihaja iz liste izrazov, ki
vključujejo spoje, posteljno perilo in viseče kose živali, insektov, kot so
mačje pižame, mačji brki in čebelja kolena. Meni ni mar od kod to prihaja. Meni
je všeč in to uporabljam, da s tem naslovim poglavje, v katerem se bom spopadel
z razkrivanjem vrhunskih informacij, ki so bistvene za razumevanje zakaj in
kako je svet tak kakršen je in kaj lahko storimo glede tega.
Ta informacija o Pasjih jajcih govori o naravi naše realnosti in brez
tega znanja, bo naše znanje o svetu ostalo za vedno izkrivljeno. Zato je Sistem
Nadzora, ki ga bom razkril v detajle, tako dolgo marljivo delal, da bi to zatrl
– še posebno znotraj ''znanosti'', ker s tem ohranjajo informacije daleč stran
od medijev (ki dojemajo zmedeno znanstveno ustanovo, kot vsevedno) in tako
stran od družbe. Tukaj je vprašanje: koliko televizijskih programov po vsem
svetu ste videli, ki bi raziskovali naravo realnosti? Zdaj imamo gore
televizijskih programov v vsaki državi, ki pokrivajo skoraj vsako stvar, ki si
jo izmislite, tistih pa, ki bi razlagali realnost samo, pa je ena velika Ničla.
Zakaj? Ali ne bi radi vedeli, kaj je ta realnost, ki jo doživljamo? Ali ni
takšno razumevanje bistvenega pomena tega kako mi določamo naravo te izkušnje
in kako živimo svoja življenja? Da, seveda je in zato je zatrta na vsakem
koraku. Ko bomo enkrat vedeli, kdo v resnici smo, kje v resnici smo in kako
eden ustvari drugega, bomo imeli moč narekovanja naših dnevnih doživetij. In to
je zadnja stvar, ki jo želi Sistem Nadzora. Narekovanje naših življenj je
njegovo delo, ali pa vsaj tako verjame. Mi moramo ostati v nevednosti glede
naše resnične narave, sicer se bo hiša iz kart sesula. Sistem Nadzora je zato
postal strokovnjak v zatiranju zavesti – tako močno, da sploh ne slišite več
ljudi iz vsakdanje družbe govoriti o tej temi in ljudje sploh ne postavljajo
več ključnih vprašanj, kot so: Kdo smo? Kje smo? Od kod prihajamo?
Smešno je opazovati našo ''znanost'' na delu. Oni nadaljujejo s svojim
delom, kot to običajno počnejo, kot da mi živimo v trdni realnosti stavb, mest,
gozdov in gora, ko pa vedo – če si preberejo samo temeljne povzetke kvantne
fizike – da je to nesmisel. Nič takšnega, kot je trdnost ne obstaja, pač pa
samo njena iluzija. Kvantna fizika je to dokazala in s tem pokazala, kar
domorodna ljudstva in prebujeni posamezniki vedo še iz pred zgodovinskih časov.
Svet ni ''trden''. Ne, tudi zid v katerega morda gledate ali knjiga, katero
berete ni. Današnja znanost nam govori, da je ''trdna'' stvar sestavljena iz
atomov, medtem ko je kvantna fizika že dolgo tega ugotovila, da atomi nimajo
trdnosti. Vsak atom je sestavljen iz ''praznega'' prostora, z elektroni, ki
krožijo okrog jedra, ki sam po sebi nima trdnosti. Znanstveniki pravijo, da je
99.99999 odstotkov atoma prazen prostor, kar je ostanek, pa je energija.
Trdnosti ni videti nikjer. Nek opis pravi:« Če vzamemo na primer atom, ki bi
bil velik kakor stolnica, bi njegovo jedro imelo velikost kovanca za 10
centov.« Toda jedro in elektroni so samo žepki energije brez trdnosti in atom,
ki nima trdnosti, ne more graditi trdnega sveta. Vem, da tukaj navajam nekaj,
kar je očitno, toda včasih je tudi to potrebno. Naša ''znanost'' in njeni v
bele halje oblečeni repetitorji, pojejo vedno iste pesmi uradne zgodbe in
premagujejo precej razodevajoče se dejstvo, da svet ni trden, tako da pogledajo
stran od tega in si zatisnejo ušesa. Tako zganjajo glasen hrup, da bi utopili
to, česar nočejo slišati in preizkusiti, ne glede na njihovo lastno ''panogo''
in se delajo, kod da se ni nič spremenilo. Ob upoštevanju, da je človeška
družba v vseh svojih vidikih osnovana na prepričanju, da je svet trden lahko
vidimo, da vse kar iz tega izhaja – na kakšen način počnemo stvari, se
organiziramo in kako živimo življenje - mora biti že po definiciji zgoraj
omenjeno sranje. Osnova, na kateri je vse zasnovano je zgrajena na živem pesku
večnega sranja. Potvorite temelj nečesa in izkrivili ste vse kar temu sledi. To
vključuje tudi široko razširjeno prepričanje, da je človeško telo ''trdno'' ali
'fizično''. Ne, pa ni. Fizično ne
obstaja. Iz tega popačenega dojemanja, da je telo trdno, je izšlo trdno
prepričanje, da smo mi telo, da smo
ime, ki so ga dali našemu telesu, da smo delo, ki ga naše telo opravlja, da smo
njegova barva kože, veroizpoved ali kulturno poreklo. Vstavite prvotno
popačenost in domine bodo začele padati, ki bodo prepojile vse ostalo s to
popačenostjo. Udarite ogledalo na sredini in razpoke se bodo razpršile na vse
strani. Tako deluje tudi to sranje. ''Udarec'' je prepričanje v svet trdnosti
in celotna družba postane razpočena, zaradi prvotne popačenosti. Prepričanje v
telesnost in trdnost je že od samega začetka prepričanje v omejitve. Obstaja
tako veliko stvari, ki jih ni možno narediti v svetu trdnosti. Jaz ne morem, ti
ne moreš, on ne more in to ni mogoče, so vgrajeni v samo iluzorno trdnost
občutka trdnosti.
Celota današnje znanosti temelji na tej temeljni neresnici in zaradi
tega lahko preuredimo besede, kot so ''sranje'', ''vse'' in ''to je'' v dobro
znano frazo ali rek, ki to precej dobro povzame.
Torej, če svet ni trden, kakšen pa je potem? Kje smo mi? Kdo smo mi? Kaj
se dogaja? Sistem Nadzora je oblikovan tako, da nam to vedenje preprečuje, zato
moramo to odkriti sami. Ko bomo končno spoznali kdo smo in kje se nahajamo, se
bo trenutno stanje, v katerem se nahaja človeška družba v trenutku razjasnilo.
Življenje na Zemlji je osnovano na gigantski laži, na ogromni temeljni prevari
in iz te Velike Laži izhajajo vse druge različice laži, ki skupaj ustvarjajo
to, kar bom jaz poimenoval Kolektivno izkrivljeno sranje.
Kdo smo torej mi?
Dobro, tukaj je točka novega začetka, novega temelja dojemanja, čeprav
ni ''nova'' ampak je samo sistematično pozabljena. To kar mi smo, se imenuje
Zavest. In kaj je Zavest? Zavedanje –
stanje zavedanja. Sama po sebi nima oblike ampak samo JE. Toda, lahko privzame iluzorno obliko. Zavedanje ali zavest je
neskončna in večna, toda če čas ne obstaja (še ena iluzija, ki jo bom razložil
kasneje), kako je lahko nekaj kaj drugega kot večno? Točno tako, znotraj
realnosti, kjer čas ne obstaja, je celo beseda 'večno' nepotrebna – kot je
nepotrebna beseda 'neskončnost' znotraj realnosti brez ''prostora'' (tudi to
bom pojasnil v doglednem času). Te besede bom uporabil samo zato, da razložim
znotraj ozkih meja človeškega jezika osnovo teme, o kateri vam bom govoril.
Zavedanje ali zavest je edino stanje, ki resnično obstaja. Edina gotovost je
večnost – vse ostalo je to, kar si Zavest izbere, da ustvari in izkusi znotraj
večnosti, torej neskončnosti. Zamislite si eno samo Neskončno Zavest, ki
doživlja sebe. Vi, jaz, vse je
Neskončna Zavest – vsaka rastlina, drevo, mrčes, sapa vetra ali kaplja dežja.
Lahko izgledamo različno, toda vsi smo izraz istega oceana Zavesti. Beli
grebeni valov oceana izgledajo drugače kot preostali del oceana, pa vendar so
še vedno isti ocean. To kar nas dela ''posameznika'' je naša točka dojemanja,
naša točka pozornosti, znotraj te neskončne večnosti. Točka pozornosti je skoraj za vsakogar ''na''
Zemlji to, da je on sam njegovo delo, njegova življenjska zgodba, njegov prihodek,
starost, barva kože, vera ali religija. Vprašajte ljudi, kdo so in velika
večina vam bo odgovorila nekaj podobnega temu:
Jaz sem Betty
Joanes, Američanka, bančna blagajničarka, rojena v Coloradu, odraščala sem v
Kansasu in jeseni sem dopolnila 41 let. Sem Baptistka in moj rešitelj je Jezus.
ali
Jaz sem Bob
Phillips in delam v supermarketu v Manchestru – star sem 38 let, sem poročen,
imam dva otroka in prihajam iz etnične manjšine Afriškega porekla.
Kako pogosto, če sploh kdaj, ste slišali koga odgovoriti na to isto
vprašanje takole: »Jaz sem Neskončna Zavest, ki doživljam izkušnjo Betty Jones,
bančne blagajničarke v Coloradu? Ali pa še bolj poenostavljeno:« Jaz sem
Neskončna Zavest.« In to je resnica. To kar sami verjamemo, da smo
- naše dojemanje svoje identitete – je v bistvu samo to, kar ''mi'' (kot
točke pozornosti znotraj Neskončne Zavesti) izkušamo. »Jaz sem zdravnik.« Ne,
niste. Vi ste Neskončna Zavest, ki doživlja izkušnjo, ki se ji reče zdravnik.
»Jaz sem voznik avtobusa.« Ne, niste. Vi ste Neskončna Zavest, ki doživlja
izkušnjo, ki se imenuje voznik avtobusa, in tako dalje. Usposabljanje
(programiranje) se začne skoraj takoj, ko pridemo iz maternice (v resnici še
prej) ko nam starši razložijo kdo smo, na podlagi tega, kar je Sistem Nadzora razložil
njim, kdo so. Plast za plastjo se
nato samo-identiteta in program dojemanja nadaljuje v okviru šol, univerz,
medsebojnih pritiskov, skupinskega mišljenja in medijev v vseh svojih oblikah.
Ni čudno, da večina človeštva živi lažno samo-identiteto, ki ni nič več kakor
programiran konstrukt, podoben računalniku, ki reagira glede na to kakšno
programsko opremo ima naloženo, medtem, ko je prepričan, da je to ''resnično''.
Računalniška analogija je zelo primerna. Človeško telo je visoko napreden
biološki računalniški sistem, ki omogoča izražanje Neskončne Zavesti (točke
pozornosti), da lahko doživljamo ta ''svet'', to realnost, ki ni nič drugega
kakor področje frekvenc, znotraj Neskončnih Zmožnosti. Večina ljudi misli, da
ko gledajo skozi svoje oči vidijo vse kar se da videti na njihovi določeni
''lokaciji'', v bistvu pa ''vidijo'' (pravzaprav dekodirajo) samo majhen razpon
frekvence, znotraj elektromagnetnega spektra, poznanega kot polje ''vidne
svetlobe''. In ko pravim majhen, s tem mislim čisto majčken. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, elektromagnetni
spektrum predstavlja samo 0.005 odstotkov tega, kar v vesolju obstaja kot
masa/snov. Polje vidne svetlobne, edini frekvenčni razpon, ki ga mi lahko
vidimo, je celo samo delček od teh 0.005 odstotkov. Nekateri pravijo, da je
odstotek elektromagnetnega delovanja sicer malo višji, vendar ne dosti višji.
Vse ostalo se sestoji iz tega, kar imenujejo ''temna snov'' ali ''temna
energija''. Pravijo ji ''temna'', ker je mi ne moremo videti. Jaz se ne
strinjam s to podrobno teorijo o temni snovi in zato to raje poenostavim in
govorim o vidnem vesolju in nevidnem vesolju. Bistvo je, da je tako
rekoč celotno vesolje in vse nad njim
nevidno človeškemu vidu in človeški tehnologiji in to je le eno vesolje znotraj
neskončnega števila vesolij in realnosti, znotraj Neskončne Zavesti –
Neskončnih Možnosti.
Ko nastavite vašo televizijo ali radijski sprejemnik na določen kanal
ali postajo, je to tisti kanal ali postaja, ki jo doživljate. Ne vidite in ne
slišite vseh ostalih, čeprav obstajajo istočasno skupaj s tem, le da so na
različnih frekvencah znotraj iste realnosti. Dostopate samo do tiste postaje,
ki je bila dekodirana. Enako je z biološkim sprejemnikom – oddajnikom in
računalniškim sistemom, ki ga mi imenujemo človeško telo. Ta osredotoča našo pozornost na ozek pas frekvence, ki se
imenuje polje viden svetlobe in to je tisto, kar mi dojemamo in doživljamo.
Toda vse okoli nas, v istem ''prostoru'', so tudi vse druge realnosti na drugih
frekvenčnih pasovih (in na nobenemu), ki tvorijo to, čemur pravimo
''Kreacija''. Mi vidimo nekaj šele, ko se svetloba od tega odbije in vse kar ne
odseva svetlobe je za nas nevidno, pa čeprav to lahko ''obstaja''. Vse v naši
realnosti se nanaša na medsebojno delovanje, ali še drugače, na kodirano
informacijo znotraj elektromagnetnega spektra. Elektromagnetno polje, ki mu mi
pravimo steklo (kristal) dovoljuje, da gre svetloba skozenj, kakor na primer
okna. Toda elektromagnetno polje, ki mu mi pravimo zid, pa nekaj svetlobe
absorbira in odseva ostalo – zato, kadar smo zaprti med zidovi, ki nimajo oken,
smo v temi – to je odsotnost polja vidne svetlobe, kot mi to dojemamo.
No, da povzamemo, ker je
pametno, da to storimo. To kar mi imenujemo ''svet'' je samo majčken pas
frekvence, ki se imenuje polje vidne svetlobe. To je neverjetno majhen pas,
znotraj večjega pasu, ki pa je še vedno popolnoma omejen elektromagnetni
spektrum. To kar človek ''vidi'' je izredno majhen del tega, kar obstaja.
''Vozilo'', ki osredotoča človeško pozornost
zgolj na vidno svetlobno polje, se imenuje ''telo''. Ta osredotočenost je
uvedena iz preprostega dejstva, da bi dokodirni in informacijski sistem
sprejemanja in oddajanja v možganih in DNK-ju/genetski strukturi, manifestiral
samo ''realnost'' tega, kar imenujemo zavestni um, znotraj frekvenčnega polja
vidne svetlobe. Ta genetsko – dekodirni fokus dojemanja realnosti, je to, čemur
ljudje pravijo ''človek'' in to zamenjujemo za svojega resničnega sebe. Kar pa
to ni. To je samo osredotočena pozornost, znotraj Neskončne Zavesti. To je
''ocean'', ki osredotoča svojo pozornost na kapljico in verjame, da je kapljica
njegov resnični jaz in ne ocean. Iskanje zavesti znotraj možganov je, kot bi
gledali v radio in iskali človeka, ki igra skladbo. Na smeh mi gre, ko vidim
ljudi, ki zasmehujejo obstoj drugih realnosti in manifestacij Neskončne
Možnosti, kot so ne-človeške entitete o katerih govorijo, ko pa niti ne zmorejo
videti drugih ravni svoje lastne
realnosti, kot so ultravijolična in infrardeča svetloba ter oddajanje radijskih
valov elektromagnetnega polja. Zelo smešno, resnično. Kakšno samozavajanje,
kakšen ''znanstveni'' nesmisel. Človeška družba temelji na svetu, ki naj bi bil
trden, in vendar ni trden in na tem, da mi skozi naše oči vidimo vse kar je, v
bistvu pa mi vidimo (dekodiramo) le majčken delček vsega kar je. Povedano
naravnost, vidimo lahko malo ali nič.
Potem ni čudno, da so vse to ena jajca. Kako bi lahko bilo karkoli drugega, ko
pa je glavni temelj tega, kako razmišljamo in dojemamo to realnost, tako
iluzoren in napačen?
Zbrano znanje
Človeško telo je biološki računalniški sistem in z ''biološki'' mislim,
da je živi organizem, ki je sposoben ovrednotiti podatke in se na te podatke
odzvati. Namizni računalnik se odziva v skladu s tem, kakor je programiran,
toda biološki računalnik, kot izboljšava
človeškega telesa, ima zavedanje, ki lahko sprejema odločitve, ki temeljijo na
vnosu podatkov in izkušnjah. Človeški imunski sistem je popoln primer. Vam ni
potrebno govoriti svojemu imunskemu sistemu, naj počne to ali ono, ker sam neprestano
pregleduje operacijski sistem in išče neravnovesja, popačenosti ter nevarnosti
in potem ukrepa, kot verjame, da je najbolj primerno. To je telesna
anti-virusna programska oprema, kot jo imamo pri konvencionalni anti-virusni
tehnologiji in lahko mu spodleti, da se obrani napada pred nečim, kar še ni
izkusil (nima ustreznega podatka). Nov računalniški virus lahko prebije požarni
zid in na enak način, zato so Ameriški Indijanci popadali po tleh kakor muhe,
ko so Evropski zavojevalci s seboj prinesli črne koze, za katere Indijanski
imunski sistem ni imel ''operacijskega sistema'' in se zato ni zmogel
učinkovito odzvati. Nekatere univerze po svetu so očitno v procesu razvoja
bioloških računalnikov, ki temelji na principu ovrednotenja podatkov in
sprejemanju odločitev, namesto, da bi bili omejeni samo na programiran odziv.
Da lahko izkušamo ta ''svet'', potrebujemo biološko ''vozilo' – ta frekvenčni
pas, ki se imenuje polje vidne svetlobe – ker naša Zavest prehitro vibrira ali
resonira, da bi lahko direktno delovala v tej realnosti. Jedro te realnosti v
bistvu sploh ne resonira, kar bom razložil kasneje.
Predstavljajte si dve radijski ali televizijski postaji na različnih
delih frekvenčnega pasu. Ti dve ne moreta med seboj sodelovati ali komunicirati,
ker sta na različnih frekvencah in ti dve se ne bosta nikoli uskladili. Enako
je z našim Zavedanjem ali Zavestjo. Če bom jaz tipkal po tipkovnici te črke in
boste vi v rokah držali to knjigo, potem ''midva'' potrebujeva neko zunanjo
lupino, ki bo v sozvočju frekvenčnega polja, ki ga želiva izkusiti. Ta lupina
ali vozilo, je človeško telo ali biološki računalnik. To, kar skriti Sistem
Nadzora želi narediti – in je pri tem zelo uspešen – je, da bi se mi
samo-prepoznali/poistovetili s telesnim vozilom, namesto z resničnim jazom - to
je z našo Zavestjo – ki vse doživlja/izkuša
skozi to vozilo. Zatorej smo od rojstva programirani, da sebe istovetimo s
telesom, z njegovim imenom, delom, raso itd, itd. Ko enkrat to naredimo – hop, pa te imam!(Nadzorni Sistem)
Jaz jasno razlikujem med tem, kar imenujem Telesni um (biološki
računalnik in njegovo energetsko izražanje poznano kot avrično polje) in
Zavestjo/Zavedanjem (resničen, neskončen in večen jaz, ki se razteza čez
elektromagnetni spektrum). Odnos med tema dvema lahko ponazorimo, če si
predstavljamo, da je namizni računalnik (Telesni um) in oseba (Zavest) kakor
miška in tipkovnica. Telesni um naj bi bil vozilo za Zavest, da lahko izkušamo
to realnost in ko se telo odziva na impulze Zavesti preko simbolične miške in
tipkovnice (skozi intuicijo, znanje) je vse u redu. Vaš telesni um je v
direktnem medsebojnem odnosu s tem svetom, odziva pa se na modrost in zavedanje
Zavesti, ki pozna večjo sliko znotraj katere se vse dogaja. Vi ste na tem svetu (Telesni um) niste pa od njega (Zavest). Cilj Sistema Nadzora
je, da odklopi Telesni um od Zavesti tako, da privablja našo točko pozornosti v
Telesni um (na pet čutil) in izključi vse ostalo. Če bomo temu podlegli, bo naša točka pozornosti hkrati v tem svetu
in od tega sveta. In to je ta
največji – hop, pa te imam!
In zdaj, brez modrosti in večje slike, ter vpliva Zavesti, vam ostane
samo Telesni um, da urejate stvari. Problem je v tem, da je Telesni um prvi
razred v primerjavi z Zavestjo in na tej točki dobi Kult Izgubljenih in
Zmedenih še enega člana. Telesni um je v
tem svetu in od tega sveta in tako
nima nobene druge izhodiščne točke, razen
ta svet. Vidi in sliši to, kar mu Sistem Nadzora narekuje, da vidi in sliši
skozi izobraževalni sistem (programiranje realnosti), skozi medije (programiranje realnosti), družino,
prijatelje, znanstvenike in akademike (resničnostni programirani programerji
realnosti). Vse je postalo resnično tako zapleteno, da bo človeško življenje v
veliki meri postalo programirano in bo tako programiralo ostale ali pa
vztrajalo, da morajo biti drugi enako programirani kot so sami (v skladu z
manipulacijo – programirani – in s tem soglašajo). Zaradi tega vam programirana
večina pravi, da ste nori ali nevarni, ker imate drugačno realnost ali občutek
za sebe od ''norme'' (programa). Zamerijo vam dejstvo, da vi ne sprejemate
njihovega masovnega programiranja uma, kot edino realnost in da se sprašujete o
možnosti, če so se oni pravilno odločili. Ljudje ne želijo verjeti, da so
programirani, zato sami sebe prepričajo, da niso. Mnogi se odzovejo agresivno
ali omalovažujoče do tistih, ki imajo bolj razširjen občutek za realnost, ker
jih to podzavestno spominja na njihov lasten program. Nihče ni bolj zasužnjen
od tistih, ki verjamejo, da so svobodni. To se lahko začne že v zelo zgodnjih
letih. Poglejte kaj se z otrokom zgodi v šoli, če je na kakršen koli način
drugačen od črede.
''Rojstvo''
(Prijava v sistem)
Računalniška analogija je zelo prikladna v mnogih pogledih in
najvažnejši med njimi je način, kako telesni um dekodira realnost. Ljudje
mislimo, da živimo v fizičnem vesolju, pa ne. Fizično ne obstaja. Vesolje ne
temelji na ''fizičnem'' kot mi mislimo, da vidimo, pač pa na energetsko
informacijski sestavi, ki je po načinu zelo podobna brezžičnemu internetu. Ko
se nahajate nekje, kjer je tudi Wi-Fi, kako veste, da je tam? Ok, kavarna ali
lokal ima lahko znak, ki to potrjuje, kaj pa če oznake ni? Kako bi potem
vedeli, da je tam? Brezžičnega interneta ne morete videti in brez računalnika
ne morete potrditi njegovega obstoja. Če brezžični internet obstaja, vi pa
nimate računalnika, da bi to dokazali, bi vam rekli, da ste nori, če bi trdili,
da je internet vse okoli nas. »Ti si nor. Ti mi razlagaš, da nekaj obstaja, kar
jaz ne morem videti.« Ali bi bil to še vedno isti ''jaz'', ki lahko dekodira
samo neskončno majhen delček vesolja in s tem ''vidi'' že prej omenjen
popolnoma nič. Jaz mislim, da bi bil. Ljudje so tako smešni. Kitajci imajo rek,
kjer ena riba sprašuje drugo:«Ali ti verjameš v ta ocean, o katerem vsi
govorijo?« Vesolje je tapiserija, je polje resonančnih informacijskih valov nad
poljem vidne svetlobe, iz katerega mi dekodiramo informacije in kamor tudi
''pošiljamo'' informacije z našimi mislimi in emocijami – ponovno tema o
brezžičnem internetu. Jaz tej zgradbi valovne oblike pravim Metafizično vesolje
ali Kozmični internet. Te valovne oblike lahko shranijo nenavadne količine
informacij in vse kar mi ''vidimo'' je dekodirano iz te ravni valovne oblike
vesolja v realnost, ki se imenuje vidno polje svetlobe – ''svet'' tako
imenovanega zavestnega uma. Naših pet čutil vid, sluh, dotik, vonj in okus so
sistemi dekodiranja. Oni pretvorijo informacijo iz valovne oblike v električno
informacijo, ki nato potuje v možgane, ki jo nato skupaj s celotno gensko
strukturo dekodirajo iz električne v digitalno in hologramsko (kar je iluzorna
''fizičnost''). To je ena in ista informacija na vseh teh ravneh, samo da
prevzame drugačno obliko. To, kar znanstveniki imenujejo atom, je energetski
izraz tega dekodirnega procesa in zato atomi nimajo potrebe po tem, da bi bili
trdni, da bi lahko prispevali v svet, ki ni trden. Toda ali se ne udarimo v
glavo, če želimo iti skozi zid? In ali ste že kdaj poskusili poriniti svoj roko
skozi betonski zid? Je že res, toda odpor ne nastane zaradi trdnosti. Povzroči
ga srečanje dveh različnih elektromagnetnih polj – to je energetski odpor, ki
ga mi samo dekodiramo kot ''fizičen'' odpor. Zelo visoka stanja zavesti lahko
to presežejo in zato hodijo skozi zidove – to je elektromagnetno polje, ki hodi
skozi drugo elektromagnetno polje. Kadar ljudje vidijo ''duhove'', ki hodijo
skozi stene je to zato, ker je frekvenca ''duha'' tako daleč od frekvence zidu,
da niti ne obstaja v drugih realnostih. To je tako kot dve radijski postaji, ki
si delita isti ''prostor'' brez vmešavanja ena v drugo.
Ušesa so najbolj očitni dekoderji valovnih oblik/vibracij v tem, da
preoblikujejo zvočno valovno informacijo
v električno informacijo, ki je nato posredovana možganom. Šele, ko možgani to
dekodirajo, mi dejansko ''slišimo'' karkoli. Ali…tisti, ki ima ušesa da sliši,
naj on dešifrira. Kadar nekdo govori z nami, mi slišimo njegove besede, toda to
kar one sporočajo obstaja v tej obliki samo v naši glavi. To kar prehaja med njihovimi ''usti'' in našimi ušesi niso
besede, pač pa vibracijska ali valovna oblika informacije, ki jo proizvajajo
njihove vibracije glasilk. Primer sluha je najbolj očiten primer tega in naših vseh
pet čutil deluje na enak način. Ko dobimo udarec v nogo (čut za dotik) ne
rečemo ''au'' dokler električna informacija ni sporočena od točke udarca do
možganov, da to dekodirajo. Ko je imel moj sin Gareth operacijo zlomljene noge,
je specialist za bolečine rekel, da bodo blokirali prenos sporočila od točke
zloma do možganov, da zmanjšajo bolečino. Če možgani ne dekodirajo bolečine,
potem je mi ne moremo čutiti in tako je z vsemi informacijami, ki jih
sprejemamo s petimi čutili. Jezik dekodira valovno obliko informacije, toda
možgani so tisti , ki pravijo ''Mmmmm'' ali ''bljak''. Zato obstajajo različni
deli možganov, ki so specializirani za dekodiranje vnosov za določene občutke.
Ti različni deli možganov ( možgani, telo in vesolje na splošno) so vsi valovne
oblike informacij, dekodirane od druge informacije valovne dolžine v hologramsko
(iluzorno) ''fizičnost''. Kmalu bom prišel do hologramskega principa in to bo
odprlo pot za neizmerno večje razumevanje ''fizične'' realnosti za tiste, ki
niste novinci za ta koncept. Možgani, so s svojimi milijardami nevronov,
povezani z bilijoni sinaps, ki so dekodirno omrežje sprejemanja in oddajanja
informacij. Članek v Wonderpedia pravi:
Vsako sekundo 11
milijonov občutkov brenči po teh poteh, na svoji poti v zelo zapletene
strukture. Možgani se soočajo z alarmno paleto podob, zvokov in vonjav, katere
temeljito sfiltrirajo navzdol, dokler ne ostane obvladljiv seznam 40-ih. Teh 40
občutkov na sekundo, tvori to kar mi dojemamo kot realnost.
Možgani prinesejo v zavestno realnost samo 40 senzoričnih vtisov, od
vsakih 11 milijonov. To je vredno, da si pobliže ogledamo. Zaokrožimo to na
minutno vrednost realnosti in možgani bodo zgradili 2.400 vtisov od možnih 660
milijonov in očitno postaja še bolj fantastično, višje ko greš. Kako si ljudje
sploh lahko predstavljajo kaj se dogaja, ko pa dojemamo takšen delček od tega,
kar je? Mi vidimo 40 vtisov na sekundo od 11-ih milijonov in ''vidimo'' majhen
pas frekvence, ki je ocenjen na 0.005 odstotka od vsega, kar obstaja v vesolju
(toda v resnici je še manj kot toliko). Možgani so sposobni prikazati 40
vtisov, kot da je to brezhibna realnost, ker sami zapolnjujejo vrzeli tega, kar
mislijo, da bi moralo tam biti. Preprost primer je, ko ste napisali stavek v
katerem manjka beseda in ko stavek še enkrat preberete, ga berete kot da je
beseda tam zato, ker možgani sami zapolnijo vrzel s tem kar vedo, da bi moralo
tam biti. Ko pa bere stavek nekdo, ki ni napisal tega stavka bo opazil, da
manjka beseda, ker njegovi možgani niso tako tesno povezani z ureditvijo besed
kakor vi. Zato mora knjige prebrati lektor, preden gredo v tisk. Vrzeli in
dojemanja so tudi zapolnjena in zgrajena iz človekovega spomina, čustvenega
stanja, želja in prepričanj. Zato imata lahko dva človeka, ki gledata enak
prizor zelo različno predstavo o tem kar gledata (dekodirata). Pogledate si
lahko tudi veljavnost besed, ki jih govori otrok v Matrici, ko opisuje kako se
žlica upogne:
»Ne poskušaj
upogniti žlice. To je nemogoče. Namesto tega…samo poskusi spoznati resnico.«
»Kakšno resnico?«
»Da žlica ne
obstaja.«
»Da žlica ne
obstaja?«
»Potem boš videl,
da ni žlica tista, ki se upogiba, ampak si to samo ti,«
Mi ne vidimo realnosti takšne kot je, ampak takšno kot smo mi in Sistem Nadzora deluje skozi
naša življenja, da bi programiral naše občutke
o realnosti in narekoval našo izkušeno
realnost. Več kot 80 odstotkov
informacij, iz katerih možgani gradijo realnost izvira iz vizualnih občutkov,
zato so simboli in podobe veliko bolj pomembni za programiranje dojemanja, kot
so zvok in besede ter druga čutila. To čemur pravimo ''fizična'' realnost in
''trden'' svet obstaja samo v možganih, ko je bila dekodirana valovna oblika
informacije v hologramsko iluzijo, čemur mi pravimo ''človeško življenje''.
Vesolje je informacija – zakodirana informacija in dekodirana informacija. Enak
način je, kadar vložite v predvajalnik disk programske opreme (zakodirana
informacija, ki bo odkodirana) in računalnik odkodira disk (zakodirana
informacija, da odkodiramo informacijo) v ''realnosti'' na ekran. Televizijska
cev usmerja tok elektronov na ekran v določenem zaporedju in možgani dekodirajo
slikovne pike, ki so se oblikovale na ekranu, v zaznavne negibljive slike ter
jih poveže na način, da ustvari iluzijo gibanja. Telo-um računalnik enako počne
z realnostjo nasploh, s tem, da dekodira valovne oblike v električne, digitalne
in hologramske izraze. Brez teh prirojenih sposobnosti možganov, ne bi moglo
biti televizije in nobene realnosti, kot jo mi trenutno dojemamo. Mi živimo
''v'' kozmičnem ekvivalentu virtualne ''igre'' resničnosti, v simulaciji in
scena v Matrici je bazirana na tem dejstvu, ko Morpheus razlaga realnost
Neu:
Kaj je resnično?
Kako določiš ''resnično''? Če govoriš o tem kar lahko občutiš, kar lahko
vonjaš, okušaš in vidiš, potem so ''resničnost'' samo električni signali
pojasnjeni s tvojimi možgani.
Natančno tako. Še več, način kako so ti signali prikazani, se lahko
manipulira od zunaj – in se, na ravni, ki je večina ljudi ne more niti začeti
doumevati. Več o tem, v nadaljevanju.
Soba v kateri sedite ali
pokrajina, ki jo ''vidite'' vsepovsod okrog vas, v tej obliki obstaja samo v
vaši glavi/umu. Vi niste v sobi - soba je v
vas. Dojemanje sveta, kot domnevne zunanjosti izven vas, je iluzija.
Možgani so popolnoma brez svetlobe in se sporazumevajo samo z iluzornim ''zunanjim''
svetom tako, da so neprestano hranjeni z električno kopijo informacije valovne
oblike/vibracijske svetlobe. Kjer se nahajajo možgani je tema kot v rogu in
možgani nam navidezno omogočajo ''videti'' svetlobo, ker dekodirajo to realnost
iz električnega vira informacije. To, čemur pravimo ''življenje'', je samo to,
kar naš lasten um ali zavest raziskujeta in iz tega razloga naše dojemanje
realnosti postane naša doživeta realnost. Vam ni všeč vaše življenje? Potem si
predstavljajte nekaj drugega. Mi smo lahko bolni ali se staramo zato, ker
dovolimo, da se takšna realnost manifestira v nekaj kubičnih centimetrih v
ozadju naših možganov, kjer se dekodira naša vizualna realnost, v obliko
iluzije. Računalniška tehnologija virtualne realnosti se zdaj uporablja za vse
mogoče, od zabave do simulacij usposabljanja in prihaja vedno bližje, da bi
odsevala realnost, ki jo mi doživljamo, kot vsakodnevno življenje. Toda, kako
ta tehnologija deluje? Vdre v same čute (5 čutov), ki dekodirajo valovne oblike
realnosti v ''človeškem življenju'' in te čute hrani iz spremenjenega vira
informacij, da se to dekodira iz simulirane izkušnje. Najbolj sofisticirana od
teh tehnologij vdre v dekodirni sistem vida skozi očala in v proces dotika
skozi rokavice itd., in za tistega, ki to doživlja, se mu vse zdi neverjetno
''resnično'', čeprav je to samo informacija, ki jo proizvaja računalnik, ki
preslepi čutila, da dekodirajo iluzijo. To je tisto, kar pet čutov že tako
počne kot samoumevno. Tehnologija virtualne realnosti ustvarja virtualno realnost
znotraj virtualne realnosti, kar mi imenujemo človeško življenje in če se še
bolj poglobimo, bomo spoznali, da celo to kar imenujemo človeško življenje, kot
ga trenutno doživljamo je virtualna realnost znotraj še ene virtualne
realnosti.
Računalniški vdor v
dekodirni sistem petih čutil, ki jih hrani z lažno realnostjo.
Hologramska
realnost: ''Videti'' to česar ni
 |
| Duet Elvis Presley in Celine Dion |
Mi dekodiramo zgradbo informacije valovne oblike vesolja v hologramsko
realnost na zelo podoben način v motivu, če ne v podrobnosti, kot običajno
holografijo. Valovna oblika prehaja skozi pet čutil, da bi postala električna
(ista informacija, drugačen izraz) in digitalna (enako) in hologramska (enako)
toda nobena od njih ne obstaja zunaj
nas – vendar se zdi, da je tako. Celoten posel se dogaja znotraj nas, znotraj dekodirnega procesa možganov, v DNK in genski
zgradbi na splošno. V bistvu je moje mnenje, da je največja vstopna točka za
informacije valovne oblike v Telo-um računalnik skozi DNK, ki je sistem
sprejemanja-oddajanja, nadzorovan in reguliran z manj poznano RNA, h kateri se bom vrnil kasneje. Celo sama peta
čutila so iluzorna, na način kot se zdi, da jih doživljamo. Že vsa ta leta
govorim, da je zajčja luknja neverjetno globoka in postaja še globlja ves ta
čas, ko se moj um odpira širši Zavesti. Toda globlje ko grem, bolj preprosto
vse postaja in ne bolj zapleteno, kot si morda vi mislite. Resnično je vse ena
iluzija in to kar imenujemo atomi in celo stanja valovne oblike so samo
manifestacije, kot take, ko so opazovane. Ustvarjene so z dejanjem opazovanja –
z dekodirano informacijo ali z miselnim poljem. Kadar niso opazovane,
(dekodirane) obstajajo samo kot čisti potencial. To bom bolj podrobno razložil
kasneje, toda če ima centralno vlogo opazovalec pri ustvarjanju realnosti lahko
vidite, zakaj je tarča Sistema Nadzora v vseh svojih oblikah, človeški um in
dojemanje realnosti. Če lahko programirate dojemanje realnosti oseb, bodo
opazovali/dekodirali to dojemanje v manifestirani in doživeti realnosti. To je
vse igra uma – bitka, da bi prevladali nad zaznavanjem in skozi to narekovali
naravo dekodiranega in doživetega ''sveta''. Spoznanje, da je telo hologram,
kot tudi vse drugo v tej realnosti, odpre vrata za razlago mnogih skrivnosti,
ki begajo uradno ''znanost'' – vključno s fenomenom, ki so ga znanstvene
ustanove zavrnile in ovrgle na preprosti predpostavki, da če ga ne morejo
razložiti, potem ne obstaja. To je aroganca prepričanja teh beračev. Na primer,
ena neverjetnih lastnosti holograma je, da je vsak del holograma, manjša
različica celote. Povedano drugače, če razrežete hologramsko valovno obliko
tiska na štiri dele in usmerite laser na vsakega od njih, ne boste videli eno
četrtino izrezka hologramske slike. Videli boste štiri dele celotnega holograma. Jasnost se lahko
izgublja, ko se hologram na tak način manjša, toda še vedno predstavlja
informacijo celotnega holograma – vsak del holograma je manjša različica
celote. Telo je hologram in zato je vsak del telesa manjša različica celote in
to razloži zakaj refleksologija, akupunktura in druge oblike alternativnega
zdravljenja lahko najdejo področja na različnih delih telesa – na rokah, ušesu,
stopalu, kjerkoli – ki vplivajo na določene organe in procese celotnega telesa. To mora bit tako, ker
je telo hologram. Celo velika večina izvajalcev teh zdravilnih metod, po mojih
izkušnjah, ne razumejo, da je to možno zato, ker je telo hologram. Branje iz
dlani prihaja iz istega načela, kajti dlan vsebuje informacijo celotnega telesa
na več nivojih bivanja. Poizkusi skozi leta so pokazali, da nekateri ljudje
lahko ''vidijo'' tudi skozi druge dele svojega telesa, vključno z dlanjo in ne
samo skozi oči. To lahko naredijo z uporabo vidnih čutov, ki se nahajajo po
celotnem telesu – hologramu, v tem primeru na dlani. Ne vidijo seveda tako
jasno kot z delom holograma, ki je specializiran za vid – in to so oči – toda
uporabljajo enak temeljni proces dekodiranja informacij in električnega
posredovanja do vizualnega dekodirnega področja možganov. Obstaja matematični
fenomen imenovan ''fraktali'', kar so podrobno ponavljajoči se vzorci, ki lahko
izgledajo enako na vsaki ravni. Lahko jih najdemo v naravi in po celotnem
vesolju. Fraktali so, po moje, digitalen izraz hologramske realnosti, kjer je
vse, manjša verzija celote.
Uradni znanstveniki kot je profesor Richard Dawkins
iz univerze Oxford (dogma Dawkins, kot mu jaz pravim) je napisal knjigo in
posnel dokumentarec, kjer obsoja in zavrača metode alternativnega zdravljenja
in razlage o svetu zato, ker čeprav so jih izpilile univerze in uradni mediji,
so presneto nepoučeni o resnični naravi realnosti, človeškem telesu in kako vse
pride skupaj. Njihovo temeljno dojemanje glede realnosti temelji na ''jajcih''
in zato morajo iz te prvotne popačenosti, to ignoranco hologramsko izražati
(ironično) tako, da neprestano govorijo neka ''jajca''. ''Kakor zgoraj, tako
spodaj'' kot Novodobniki radi rečejo, vendar večina brez zavedanja resničnega
pomena. Na kaj točno se nanaša izraz ''kakor zgoraj, tako spodaj''? Na hologramsko realnost. Žalostna stvar je,
da akademiki, kakršen je Dawkins, prodajajo svoje nesmisle študentom vsake
generacije in večina njih v to verjame in tako nesmisli prehajajo iz generacije
v generacijo do neskončnosti, dokler se krog ne pretrga. In to se lahko zgodi
samo, če v to dobi vpogled Zavest. Še eno stvar je vredno izpostaviti in to je,
da hologramsko vesolje pomeni, da mora biti tudi človeško telo manjša verzija
vesolja in da mora obstajati neprestano medsebojno delovanje med njima.
Poglejte si samo podobnost med človeškim in planetarnim energetskim poljem in
električno dejavnostjo v možganih in v vesolju. Mislim, da vam tega ni noben
''znanstvenik'' ali doktor nikoli povedal – večinoma zato, ker ne vejo. Oni
vejo samo to, kar so jim povedali, da morajo vedeti, za kar so financirani, da
vedo in kar raziskujejo. Mi smo vesolje
in vesolje je mi. Mi smo vse in vse
je mi.
Vse več znanstvenikov začenja videti zgovorno in očitno dejstvo, da
različica realnosti iz izobraževalnih ustanov, nima sploh nobenega smisla in ne
pride niti blizu razlagi ''skrivnosti'' življenja. Šel sem mimo londonskega
letališča Heathrow leta 2009, mnogo let potem, ko sem začel pisati in govoriti
o hologramski naravi vesolja, ko zagledam znanstven časopis New Scientist z
naslovom na prvi strani:«Vi ste hologram…projicirani iz roba vesolja«. Članek
predstavlja Ameriškega znanstvenika, ki predpostavlja, da je vesolje hologramsko
in to je bilo tako veselje videti, da zidovi zatiranja in dogme začenjajo
pokati. Članek ni šel dlje, še naprej od osnovne predpostavke, če sem iskren,
pa je bil to kljub temu zelo pozitiven signal. Hologramska realnost se ne
projicira iz roba vesolja; manifestira se skozi proces dekodiranja človeškega
Telo-um računalnika, ko bere informacije iz zgradbe valovnih oblik. Pionirsko
delo na tem področju, z znanstveniki kot je kvantni fizik David Bohm
(1917-1992) in Karl Pribram, profesor psihologije in psihiatrije Emeritus, na
univerzi Stanford in univerzi Radford v Združenih državah, je daleč bolj
pronicljivo, kot je to, kar sem prebral v časopisu. Toda jasno je, da ostali
začenjajo pobirati to temo in ko je ''znanstveno'' lajnanje ponovno ocenjeno se
ugotovi, da je to - to, kar je vedno bilo – sranje.
SE NADALJUJE
Vir: zadnja knjiga Davida Icke-a, Perception Deception
Ni komentarjev:
Objavite komentar