Bela knjiga - Ramtha; 2.del - Jaz sem Ramtha

Bela knjiga

Ramtha

Poglavje 2

Jaz sem Ramtha

Jaz sem naredil že vse. Pridobil sem modrost od vsega kar sem kdajkoli naredil in tega mi ne bo treba nikoli več storiti. Jaz sem krepostno bitje, kajti naredil sem vse stvari, da sem lahko postal kar sem. Kako lahko veš kaj je ljubezen, dokler ne sovražiš? Kako veš kaj je življenje, dokler nisi na pragu smrti? In sonce bo zašlo kljub tvoji smrti in jastreb te ne bo niti pogledal. Tega ne veš vse dokler ne prideš do točke uresničitve, kot se je zgodilo meni.

                                                                 »Ramtha«

Jaz sem Ramtha – oven. V antičnim jeziku mojega časa to pomeni Bog. Jaz sem veliki oven hindujskega ljudstva. Bil sem prvi človek, ki se je rodil skozi maternico ženske in ledja moškega, ki se je povzdignil iz tega obstoja. Naučil sem se kako se povzdigniti in to ne skozi učenja učiteljev ampak skozi notranje razumevanje Boga, ki živi v vsakem in v vsem. Bil sem tudi človek, ki je sovražil in preziral, ki je ubijal in zavojeval in vladal vse do svojega razsvetljenja. Bil sem prvi zavojevalec, ki ga je ta obstoj poznal. Pričel sem s pohodom, ki je trajal 63 let in zavzel tri četrtine takrat znanega sveta. A največja osvojitev sem bil jaz in sprijaznjenje s svojim obstojem. Ko sem se naučil imeti rad sebe in objeti celotno življenje, sem se povzdignil z vetrom v večnost. Povzdignil sem se pred očmi mojega ljudstva, na severovzhodni strani gore imenovane Indus. Moje ljudstvo, ki jih je bilo več kot dva milijona, so bili mešanica Lemurcev, ljudstva Ionije, kar se je kasneje imenovalo Makedonija in pleme, ki je pobegnilo iz Atlaitija, zemlja, ki ji vi pravite Atlantida. Rod mojih ljudi zdaj sestavlja populacijo Indije, Tibeta, Nepala in južne Mongolije. Živel sem eno življenje v tem obstoju pred 35.000 leti.

Rojen sem bil v nevednost in obup nesrečnim ljudem Pilgramom iz dežele imenovane Lamurija, v največjem pristanišču na severni polobli. Prišel sem v Atlantido v času, ki danes velja za zadnjih sto let Atlantide, pred veliko poplavo. V tistem času je bila Atlantida civilizacija ljudi z velikim umom in njihovo razumevanje znanosti je bilo sijajno. Njihova znanost je bila mnogo večja, kot ta ki jo imate danes vi. Razumeli so principe svetlobe in jih tudi uporabljali. Vedeli so, kako spremeniti svetlobo v čisto energijo s tem, kar danes imenujete laser. Imeli so celo zračne ladje, ki so potovale na pogon svetlobe in so jih razvili njihovi znanstveniki s pomočjo bitij iz drugih zvezdnih sistemov. Ladje so bili zelo preproste. Ker so bili Atlanti zelo vpleteni v tehnologijo so častili um in tako je znanost uma postala religija za Atlante. Lemurci so bili precej drugačni. Njihov družbeni sistem je bil zgrajen na komunikaciji misli. Niso imeli napredka tehnologije, pač pa samo veliko duhovno razumevanje. Moji predniki so bili odlični v znanju nevidnih vrednot. Častili so in globoko spoštovali tisto, kar je bilo preko Lune, preko zvezd. Ljubili so bistvo, ki se ga ne da določiti. To je bila sila, ki so ji pravili Neznan Bog. Ker so Lemurci častili samo tega Boga, so jih Atlanti prezirali. Oni so prezirali vse kar ni bilo povezano z napredkom.

V dnevih ovna, ko sem bil jaz majhen deček je bilo življenje zelo revno. V tem obdobju so Atlanti že izgubili svojo tehnologijo in znanstveni centri na severu so bili že davno uničeni. V svojih poizkusih kako potovati s pomočjo svetlobe, so Atlanti preluknjali prevleko oblakov, ki obkroža vaš planet in obkroža tudi Venero danes. Ko so preluknjali stratosfero, so padle velike vode in pojavila se je zmrzal, kar je potopilo v oceane severni del Atlantide in večino Lemurije. Ljudje Lemurije in severne Atlantide so odpotovali v južni del Atlantide. Ko je bila na severu tehnologija enkrat izgubljena, je življenje na jugu postopoma postalo preprosto in primitivno. Sto let preden je bila celotna Atlantida potopljena so se ljudje najbolj južnih krajev izrodili v vladavino tiranov. Tirani so vladali ljudem ne skozi republiko ampak skozi neizpodbiten zakon. V vladavini neizpodbitnega zakona so bili Lemurci smatrani kot prah zemlje, še manj kot pes na ulici. Pomislite za trenutek kako je ko te gonijo, urinirajo po tebi, ti pa se lahko umiješ samo s svojimi solzami. Premislite o tem, kako je ko imajo psi na cesti boljšo nego kot ti sam. Od lakote bi pojedel karkoli, samo da bi ubil agonijo v svojem trebuhu. V mestu Onai, je bilo vsakdanje videti surovo obnašanje do otrok ter pretepanje in posiljevanje žensk. Vsakdanje je bilo videti, kako so Atlanti hodili mimo sestradanih Lemurcev na cestah in tiščali nosove v svilene robčke odišavljene z jasminom in rožno vodo. Ker mi smo bili zanje smrdljive podgane. Mi smo bili nič. Brezdušen, nespameten odpaden um, ker nismo razumeli znanstvenih stvari, kot so plin in svetloba. Zato ker smo bili neinteligentni, so nas spremenili v sužnje za delo na poljih. To je čas, ko sem se jaz rodil na v ta obstoj. To je bil moj čas.

V teh sanjah v katerih sem pristal se je dogajalo - vzpon moškega, objestnosti in neumnosti uma. Materi nisem zameril, da nisem vedel kdo je bil moj oče. Nisem zameril bratu, da nimava istega očeta. Niti nisem zameril materi za našo totalno revščino. Kot majhen deček sem gledal kako je bila mati odpeljana na ulice in kako ji je bila odvzeta njena sladkost. Po tistem, ko so jo odpeljali sem opazoval otroka, ki je rasel v njenem trebuhu in vedel sem čigav je. In gledal sem mamo jokati, ker bo še en lačen otrok na ulici ki bo trpel tako, kot trpimo mi v tej obljubljeni deželi. Ker je bila mama preveč slabotna da bi rodila sama, sem ji pomagal pri rojstvu moje male sestre. Klatil sem se po ulicah iščoč hrano, ubijal sem pse in divje jelene, kradel sem žito oblastnikom pozno zvečer, saj sem bil spretnih nog. Hranil sem mamo, da je ona  lahko hranila sestro. Nisem krivil sestre za smrt moje ljubljene mame, čeprav je izsesala vso mamino moč. Sestra je postala diaretik in ni mogla zadržati kar je dobila v telo in končno tudi ona izgubila vso življenje v telesu. Polegel sem ju skupaj in se odpravil po deske, ki sem jih položil na njuna trupla in se odpravil v noč po ogenj. Izmolil sem molitev za mamo in sestro saj sem ju globoko ljubil. Hitro sem prižgal deske, da ne bi vonj trupel zmotil Atlantov. Če bi odkrili trupla bi jih vrgli v puščavo, kjer bi jih raztrgale hijene. Ko sem opazoval kako mama in sestra gorita, se je moje sovraštvo do Atlantov povečalo in zbudilo hudobneža v meni, a bil sem le mali deček. Ko se je dim kadil skozi dolino, sem pomislil na Neznanega Boga mojega ljudstva. Nisem mogel razumeti krivice tega velikega Boga in zakaj je moral ustvariti te pošasti, ki so tako sovražile moje ljudi? Kaj sta moja sestra in mama storili, da sta si zaslužili tako smrt. Nisem krivil Neznanega boga zaradi njegove nesposobnosti da me ima rad, nisem mu zameril da ni maral mojih ljudi, nisem mu zameril za smrt moje mame in moje male sestrice, nisem mu zameril … sovražil sem ga.

Ostal sem sam, ker so mojega brata ugrabili in odpeljali v deželo, ki se bo kasneje imenovala Perzija.

Imel sem 14 let, nič mesa na svojih kosteh in veliko grenkobo v sebi. In tako sem se odločil, da se bom spopadel z Neznanim Bogom mojih prednikov. Edina stvar za katero mi je bilo smiselno umreti. Bil sem odločen umreti, umreti kot častni mož. In zdelo sem mi je, da umreti v rokah moža, bi bil nečasten način pogube. Zagledal sem veliko goro, zelo skrivnosten kraj, daleč na obzorju. Pomislil sem… če obstaja Bog, bi živel tam, nad nami vsemi, ravno tako kot tisti ki vodijo našo državo in živijo nad vsemi nami. Pomislil sem, da če splezam tja gor, bom prišel v stik z Neznanim Bogom in razglasil svoje sovraštvo do njega in njegove nepravičnosti do človeštva. Zapustil sem moj kraj in potoval mnogo dni, preden sem dosegel goro in se povzpel do oblakov, da začnem bitko z Bogom. Klical sem ga… Jaz sem človek, zakaj potem nimam spoštovanja, vrednega človeka? Ukazal sem, da mi pokaže svoj obraz, a me je ignoriral. Padel sem na svoja stegna in močno jokal, dokler mi ni zmanjkalo solz. Ko sem pogledal navzgor, sem zagledal kot privid čudovito žensko, kako drži veliko sabljo pred menoj. Spregovorila je z mano:« O Ram, o Ram, ti ki si zlomljen v duhu! Tvoje molitve so bile uslišane. Vzemi to sabljo in si podjarmi sebe.« in v hipu je ni bilo več. »Podjarmiti sebe?« Nisem mogel obrniti rezila in si odsekati lastno glavo, saj moje roke niso dosegle ročaja sablje.

In vendar sem našel čast v tej veliki sablji. Prej sem se tresel od mraza, zdaj pa sem občutil toplino. Ko sem pogledal na tla kamor so padle moje solze, je zrasla roža s tako sladkim vonjem in barvo, da sem takoj vedel, da je to roža upanja.

Sestopil sem z gore z veliko sabljo v rokah in to je bil dan, kot ga je zabeležila zgodovina Hindujcev imenovan »Strašni Ram«. Fant je odšel k tisti gori, a vrnil se je mož. Bil sem Ram, v vsakem pomenu besede. Bil sem mlad mož, z lahko sabljo ob sebi, ki je bila večja od mene. Včasih sem prepočasi dojemal tisti obstoj, saj nisem popolnoma dojel zakaj je bila ta čudežna sablja tako lahka da jo lahko nosim in tako dolga, da jo lahko devet mož skupaj drži za ročaj.

Vrnil sem se z gore v mesto Onai. Na poljih pred mestom sem zagledal starejšo gospo, ki si je z rokami delala senco, da bi me lahko videla prihajati. Hitro so vsi ustavili svoje delo in vse je potihnilo. Ko so ljudje pritekli do mene in videli vsebino moje prtljage, jih je nekaj prepričalo. Vsak je vzel nekaj svojega orodja in sledili so mi v mesto. Uničili smo Onai, ker so Atlanti pljunili v moje oko, ko sem zahteval da odprejo shrambe žita in nahranijo moje ljudstvo. Sablja je bila pripravljena za Atlante. Z lahkoto smo jih porazili, niso se znali bojevati. Odprl sem shrambe žita našim revnim ljudem in potem smo Onai požgali do tal. Nikoli si nisem predstavljal, da tega ne bi mogel storiti, saj mi je bilo takrat vseeno ali živim ali umrem. Nisem imel več nič, za kar bi živel.

Ko je bilo borbe in požiganja konec je bil občutek velike prizadetosti še vedno v meni.  Mojemu sovraštvu ni bilo zadoščeno. Zato sem stekel stran od ljudi da bi se skril v hribih. A sledili so mi kljub mojemu preklinjanju, metanju kamenjev v njih in pljuvanju vanje.

»Ram, Ram, Ram«, so peli. Nosili so svoja orodja s polja in žito čvrsto privezana v posteljnini ter gnali ovce in koze pred seboj. Kričal sem v ljudi, naj me pustijo pri miru in odidejo domov, a so vseeno prihajali. Zdaj nimajo več doma. Jaz sem bil njihov dom. Ker so vztrajno hodili za mano kamorkoli sem šel, sem jih zbral skupaj, vsa ta brezdušna bitja in postali so moja vojska, moji ljudje. In resnično so bili veliki ljudje, a komajda vojaki.

Velika vojska se je zbrala sama od sebe. Število na začetku je bilo blizu 10.000. Od takrat naprej sem bil pogonsko bitje, barbar, ki je preziral tiranstvo človeka. Sovražil sem človeka in se boril, popolnoma prepričan, da umrem. Nisem imel strahu pred smrtjo, tako kot jo je imelo mnogo mojih ljudi. Hotel sem umreti, umreti častno. Nikoli nisem poznal strahu, vedno sem poznal samo sovraštvo. Ko hodiš v prvi vrsti kot vodja in si odgovoren za vse, moraš biti nor. Oseba, ki to lahko naredi jo vodi močan gon, ki se imenuje sovraštvo. Bil sem nepremagljiv, čeprav sem si izbiral najtežje nasprotnike, toda saj veste, ko je odsoten strah je prisotno zavojevanje. Tako sem postal veliki zavojevalec. Pred mojim časom, ni obstajalo nič takega kot je zavojevanje, samo tirani. Jaz sem ustvaril vojno. Bil sem prvi osvajalec, ki ga je to obličje poznalo. Pred mojim časom, ni bilo nobenega vojnega dejanja proti aroganci Atlantov. Nič! Jaz sem to ustvaril. V svoji jezi, sovraštvu ter želji da bi bil plemenit in spoštoval kar sem čutil, sem postal, kar bi vi imenovali veliko bitje. Veste kaj je heroj? No, jaz sem bil eden zagotovo. Heroj rešuje svoje življenje in pokončuje napačne stvari življenja in se ne zaveda, da s tem ustvarja tudi stvari, ki so napačne. Želel sem opraviti z vsemi oblikami tiranstva in tudi sem. Samo, da sem postal točno to kar sem preziral.

Kasneje sem prodrl v tiranstvo nad sužnji in dosegel, da je postala barva moje kože malo bolj spoštovana. Po vseh spopadih in bojih, ozemljih, ki smo jih prečkali in vsi ljudje ki smo jih osvobodili med potjo, vsi sužnji, so se eden po eden priključevali moji vojski in tako je moja vojska rasla. In »velik« je postala legenda o Ramu in njegovi vojski. Bil sem bedak, barbar, ignorantsko bitje. V desetih letih mojega pohoda sem se bojeval proti nedolžnim in si utiral pot s požiganjem po mnogih ozemljih, dokler mene ni zadela velika sablja. Če bi jo pustili v meni, bi bilo mogoče dobro, a potegnili so jo ven, da se prepričajo, da bom izkrvavel do smrti. Videl sem reko življenja polzeti iz mojega bitja na snežno bela marmornata tla, ki so izgledala popolno, dokler ni kri našla v njej razpoke. Ko sem tako ležal na marmornatih tleh in gledal kako moja kri teče iz mojega bitja, je prišel glas. Spregovoril je z mano in rekel:« Vstani! Vstani! » Dvignil sem glavo, položil predse dlani in začel vleči izpod sebe kolena. Ko sem se zravnal, potegnil svojo levo nogo in jo stabiliral, sem zbral vso svojo moč, da sem iztegnil roko in jo naslonil na koleno. S pestjo sem zaprl rano in vstal. Ko sem stal tam in mi je kri tekla iz ust, polzela skozi moje prste in po mojih nogah so moji nasprotniki, ki so mislili, da sem neumrljiv zbežali od mene in moji borci so jim požgali mesto do tal.

Nikoli ne bom pozabil glasu, ki me je prepričal naj vstanem in me obvaroval smrti. V naslednjih letih sem iskal obraz tega glasu.

Na mojem pohodu so mi dodelili četo žensk, da so skrbele zame in moje rane. Moral sem prenašati in ubogati njihove ukaze, biti gol pred njihovimi očmi. Nisem imel nič zasebnosti niti za uriniranje in iztrebljanje. Vse sem moral početi pred njimi. Najbolj ponižujoča izkušnja. Do danes trdim, da zvarki s katerimi so me zdravile, niso imeli namena da me pozdravijo ampak je bil njihov vonj tako močan, da me je samo z vdihavanjem tega, to ohranjalo pri življenju. Med mojim zdravljenjem je veliko mojega ponosa in sovraštva moralo odstopiti prostor preživetju. Med tem ko sem okreval od te grozne poškodbe in nisem mogel nič početi, sem začel premišljevati o vsem okoli mene.

Nekega dne sem gledal žensko ki je umirala in zapuščala to obličje. Oklepala se je volnenih odej, ki jih je naredila za svojega sina, ki se je pogubil že davno. Videl sem žensko oditi v jutranji svetlobi in to, kako je življenje zapuščalo telo z davečimi zvoki joka. Ko sem jo gledal oditi v svetlobo so se njena usta odprla in skremžila, njene oči so zavile. Nič se ni premaknilo, razen vetriča v njenih starih laseh. Pomislil sem na žensko in njenega sina, ki je bil mrtev. Pomisli sem na njuno veliko inteligenco, nato sem pogledal Sonce, ki ni nikoli umrlo. Bilo je točno isto sonce, ki ga je ženska videla skozi režo v strehi, ko je prvič odprla oči kot dojenček in bilo je zadnja stvar, ki jo je videla, ko je umrla. Še enkrat sem pogledal Sonce, ki je bilo pozabilo, da je umrla. Gledal sem ga, medtem ko smo pokopali staro gospo pod visokim drevesom ob reki. Ko je tistega večera Sonce zašlo, sem ga preklel. Gledal sem ga zahajati za visokimi gorami kot velik ognjen diamant, škrlatnih oči. Pogledal sem na škrlatne gore in dolino, kako so jih žarki sonca naredili namišljeno lepe. Videl sem oblake, nekoč močno modri, so postali živahno živi, oviti v škrlat in rože v rožnato. Nadaljeval sem z opazovanjem velike svetlobe kako se spušča za gore, zdaj žareče kot prebadajoči zobje na obzorju, dokler ni zadnja kaplja njegove lepote zašla za zadnjo goro. Slišal sem nočno ptico jokati nad mano. Ozrl sem se v nebesa da vidim bledo Luno, kako osvetljuje temno nebo. Pojavil se je vetrič in ko mi je zapihal skozi lase in mi posušil solze, mi je postalo slabo. Veste, bil sem velik bojevnik s sabljo in sem lahko razrezal človeka na polovico v trenutku. Moril sem, klal in mesaril, vohal sem kri in zažigal ljudi… Zakaj sem počel vse to? Sonce veličastno zaide ravno tako. Ptica joče v noči ravno tako in Luna vzide kljub vsemu.

Takrat sem začel premišljevati o Neznanem Bogu.  Vse kar sem resnično želel je bilo, da bi razumel tisto, kar se je zdelo tako neverjetno, tako skrivnostno in tako zelo daleč. In kaj je človek? Kaj je? Zakaj ni večji od Sonca? Zakaj stara ženska ni mogla živeti? Zakaj je človek, majhna številka na obličju, ustvarjalna moč, moč ki združuje, najbolj ranljiv od vse kreacije? Če naj bi bil človek tako pomemben kot so mi povedali moji ljudje, zakaj ni dovolj pomemben, da ob njegovi smrti Sonce obstane in žaluje za njegovim odhodom? Ali da se Luna obarva vijolično in ptice nehajo leteti? Zdelo se je, da je človek zelo nepomemben, saj so se vse te stvari nadaljevale. Vse kar sem želel je bilo da bi vedel.

Nisem imel učitelja, ki bi me učil o Neznanem Bogu, saj nisem zaupal nikomur. Videl in izgubil sem tako veliko, zaradi zlobe človeka in njegovega prikrojenega mišljenja. Videl sem kako človek prezira človeka. Videl sem nedolžne brez drobovja in zažgane iz strahu. Videl sem gole otroke, ki so postali sužnji in so jih preiskovale sprijene duše, ki so jim odstranili dlake v obdobju odraščanja, da bi še vedno izgledali kot otroci medtem ko so jih posiljevali. Videl sem duhovnike in preroke s sovraštvom v očeh do človeštva. Bitja groznega mučenja in grdobij, ki so vladali in zasužnjevali ljudi skozi načelo verskih oblik. Ni bilo žive duše, ki bi lahko bil moj učitelj. Vsak živeč človek je imel prikrojeno razmišljanje in vzeto mu je bilo tisto, kar je bilo res čisto in nedolžno v njem. To so nadomestili s prikrojenim in omejenim razmišljanjem. Tako nisem hotel imeti opravka z Bogom, kot ga je ustvarilo človeško razumevanje. Saj je človek ustvaril tega Boga. Ta bog je bil zmotljiv.

Najresničnejši učitelj so bili elementi življenja, ki so me poučili o Neznanem Bogu. Učil sem se od dnevov, učil sem se od noči, učil sem se od bolečega nepomembnega življenja, v izobilju uničenja in vojn. Razmišljal sem o Soncu in njegovem slavnem vzponu na obzorju. Gledal sem njegovo potovanje skozi nebesa kako se končuje na zahodni strani in se potaplja v spanje. Naučil sem se, da Sonce čeprav je nemo, nadzoruje življenje vsakogar. Pogumni in udvorljivi, ki so se vojskovali med seboj, so prenehali z vojskovanjem, ko je Sonce zašlo. Gledal sem lepoto Lune v njeni bledi svetlobi kako pleše skozi nebesa, razsvetljuje temo in skrivnosti na čudovite načine. Videl sem ogenj iz naših kampov, kako osvetljuje večerno nebo. Poslušal sem divjo ptico kako pristaja v vodi in druge ptice, ki se oglašajo iz nočnih gnezd, otroke in otroški smeh. Opazoval sem padajoče zvezde, nočne vetrove, zmrzal na trstičju in jezera posrebrena od ledu, ki so ustvarjali iluzijo drugega sveta. Videl sem listje drevesa, ki se je spreminjalo iz smaragdnega v srebro, ko je veter vel skozi njih. Opazoval sem ženske, ki so stale ob reki, da bi zajele vodo v svoje vrče, njihove obleke povezane v vozle, da sem jim videl kolena, ki so spominjala na alabaster. Poslušal sem navlako ženskih čenč in draženja v smehu. Duhal sem dim oddaljenih kurišč in česnovo vino v zadahu mož.

Šele potem, ko sem premišljeval in opazoval življenje in njegov tok, sem odkril kdo v bistvu je Neznani Bog. Postalo mi je jasno, da to ni Bog ustvarjen skozi popačeno mišljenje človeka. Spoznal sem, da se Bog pojavlja v glavah ljudi kot osebnost stvari katere so bojijo in najbolj spoštujejo. Resničen Bog je neustavljivo bistvo, ki dovoljuje človeku, da ustvarja in odigra svoje iluzije, na način kot si želi. In še vedno bo tu, ko se bo človek vrnil naslednjo pomlad, v naslednjem življenju. Spoznal sem, da je v moči in neprekinjenosti življenjske sile tisto mesto, kjer resnično biva Neznani Bog. In kdo je Neznani Bog? Bil sem jaz. In ptice v svojih nočnih gnezdih, zmrzal na trstičju, jutranja zora in nočno nebo. Bil je Sonce in Luna, otroci in njihov smeh, kolena kot alabaster in tekoča voda ter vonj česna in usnja na medenini. Dolgo sem potreboval, da sem doumel vse to, pa čeprav je bilo točno pred menoj ves ta čas.

Neznani Bog ni bil nad Luno ali nad Soncem. Bil je povsod okrog mene. In s tem rojstvom novega razumevanja sem začel sprejemati življenje. To sem si vzel k srcu in našel razlog da živim. Življenje je večje kot kri in vojne in veliko večje, kot smo ga kdajkoli dojeli.

Skozi to spoznanje sem spoznal, da je človek najveličastnejši od vseh stvari in da edini razlog zakaj Sonce nadaljuje svojo pot ko človek umre je, da Sonce sploh nikoli ne razmišlja o smrti. Vse kar pozna je »biti«. Ko sem tako v premišljevanju ugotovil kdo in kaj je ta Neznani Bog si nisem želel umreti, kot sem videl umreti staro žensko. Premišljal sem, da mora biti način, da si večen kot je večno Sonce.

Potem, ko so se rane na mojem telesu zacelile nisem imel drugega početi kot gledati, kako so ljudje v moji vojski postajali debeli in leni. Ko sem tako nekega večera zrl v daljavo na oddaljene gore, sem se spraševal kako je biti Neznani Bog, element življenja. Kako bi lahko bil del tega bistva, ki je večno? Takrat se je veter poigral z mano in me podlo užalil. Dvignil je moj plašč, ki je bil dolg in zguban ter ga zavihtel na mojo glavo. Najbolj sramotna stvar. To ni ravno plemenit pogled na zavojevalca. Nato je veter oblikoval prelepo blazino iz peska v barvi žafrana in ustvaril steber poleg mene, ki je segal daleč tja v nebo. In ko nisem bil več pozoren je veter ponehal in ves prah se je zrušil name. Nato je veter odžvižgal v dolino, tja kjer je tekla reka in obračal barve listja iz smaragdne v srebrno. Dvignil je krilo do pasu mlademu dekletu, ki se je zahihitalo. Nato je odpihnil kapo z glave majhnemu otroku in otrok je tekel za njo in se veselo smejal.

Ukazal sem vetru naj se vrne k meni, a se je samo smejal med skalovjem v soteski. Potem ko sem bil že čisto moder v obraz od kričanja ukazov sem se usedel na stegna. Ko je prišel, mi je nežno zapihal v obraz. To je svoboda! Ker ni bilo nobenega človeka, ki bi bil moj ideal, mi je ta ideal predstavljal veter. Vetra ne moreš videti, a ko pride besneč nad tabo si nemočen. Ne glede na to kako močan si, ne moreš napovedati vojne vetru. Kaj mu lahko storiš? Ga razparaš s svojo sabljo? Razkolješ s sekiro? Pljuneš nanj, da ti bo vrgel pljunek nazaj v obraz?

Kaj še, je lahko človek sem premišljeval. Kaj bi mu dalo tako svobodo gibanja, takšno moč, da nikoli več ne bi mogel biti ujet v omejeno naravo človeka, kar bi mu dovoljevalo, da je na vseh mestih ob vsakem času in nikoli ne umre? Veter je bil zame osnovno bistvo zaradi svoje neomejenosti, svobode gibanja, uporabnik vsega, nima mej in ne oblike, je čaroben, raziskovalen in pustolovski. In to je zagotovo najbližja podobnost z Božjim bistvom življenja. In veter tudi nikoli ne obsoja človeka, veter nikoli ne zapusti človeka. Če pokličeš veter, bo prišel k tebi z ljubeznijo. Ideali bi morali biti taki.

In tako sem si zaželel, da postanem veter in premišljeval sem o tem leta in leta. To je postalo moj ideal. To sem si želel postati. To je bilo tisto okrog česar so se sukale moje misli. Premišljeval sem o vetru in se uskladil z njegovo iluzivnostjo, svetlostjo in obrisom, ki je bil nedoločljiv. In ko sem tako razmišljal o vetru, je veter to kar sem postal, v svojem iskanju postati veter.

Prvi dogodek se je zgodil po šestih letih. Vsak večer sem hodil sedet na svojo osamljeno visoko planoto in strmel v Luno z njeno mehko bledico in premišljeval o vetru. In na moje presenečenje je prišel čas, ko sem se znašel zgoraj v nebesih. Ko sem pogledal navzdol, nisem vedel kdo sem. V trenutku sem se zavedel, da sem daleč od mojega telesa, ki je bil kot drobna pikica tam doli na visoki planoti. Ko sem tako gledal na svoje telo sem prvič začutil strah, ki ga prej nisem poznal. In ta strah me je potegnil nazaj v telo. Odprl sem oči in oblil me je mrzel pot, ko sem pomislil, da sem bil nekje drugje, zunaj zapora mojega lasnega telesa. Bil sem v Raju, saj sem bil prepričan, da sem postal veter. Vrgel sem se na tla in molil k Bogu, k Izviru, k moči, k vzroku, k vetru. Nikoli ne bom pozabil tega čudovitega trenutka, ko sem postal milost in lepota ter bogato življenje vetra. In spoznal sem, kaj je tisto kar mi je dovolilo, da sem to postal. To je bila moja popolna odločitev, da postanem svoj ideal. Vedno sem imel jasno v mislih vizijo, kar sem si predstavljal, da bom postal.

Naslednji večer se odšel na moj prostor in premišljeval o vetru z obilnim veseljem in postal nisem nič. Poskušal sem znova in znova in znova. Vedel sem, da moja izkušnja ni bila samo plod moje domišljije. Videl sem drugačen vidik. Bil sem v zraku kakor golobica ali jastreb in videl svojo telo kot majhno pikico pod sabo. Izgubil sem vsako željo, izgubil sem vsako hotenje samo želja postati ta svoboda je bila v meni. Ne glede na to kako sem se trudil, koliko znoja sem prelil in koliko preklinjanja je temu sledilo, nisem šel nikamor. Ostal sem s še večjo težo kot prej. Šele zdaj sem se zavedel kako težak sem.

Nikoli nisem izgubil izpred oči mojega ideala in nisem pozabil tistega čudovitega občutka, ko sem prvič pogledal dol na moje telo. Dolgo časa je preteklo preden sem spet postal veter. Dve leti po vašem štetju časa.

Tokrat se je zgodilo ne, ko sem premišljeval o vetru, pač pa ko sem šel na pomirjajoči spanec. Molil sem k Izviru, Soncu, Življenju, žafranastemu pesku, Luni, Zvezdam, sladkobnemu vonju Jasmina. Molil sem k vsemu. In ko sem zaprl veke, sem bil v nebesih, kot veter. Ko sem enkrat izpopolnil svojo zmogljivost da zapustim telo, je minilo veliko časa preden sem spoznal, kako lahko potujem izven telesno. Nato je nekega dne eden mojih mož padel s konja noga se mu je zataknila za sedlo. V trenutku ko sem pomislil nanj sem bil z njim in sem mu lahko osvobodil nogo.  Stal sem nad njim in mu zaželel srečo, on pa je mislil, da sanja. Mnogo let sem potoval z mislijo v druga kraljestva in k drugim bitjem. Obiskal sem civilizacije ob rojstvu njihove prihodnosti in še nepoznana življenja. Naučil sem se potovati v trenutkih. Saj kjerkoli je misel, je tudi bitje. In kako sem zavojeval potem? Bil sem neverjeten, saj sem vedel in poznal misli svojih sovražnikov tako sem lahko premagal vse.

Nič več nisem oblegal kraljestev. Po dolgih letih, ideja, da postanem svoj ideal je postala prava življenjska sila v mojem telesu. Moja duša je postopno spremenila program v vsaki celici mojega telesa, da bi pospešila njihovo vibracijo. Moja želja je bila tako močna! Bolj ko sem se pomiril z življenjem, bolj se je ta emocija pretakala po moji telesni zasnovi, dokler nisem postajal lažji in lažji. Ljudje, ki so me gledali so govorili eden drugemu:« Poglej, naš poveljnik ima sijaj okrog glave.« In bil je, saj je moje telo vibriralo na višji frekvenci hitrosti. Prehajalo je iz hitrosti snovi v hitrost svetlobe. Zato se je pojavil sijaj okrog mojega telesa. Skozi čas je moje telo  postajalo vedno bolj medlo v Lunini svetlobi in neke noči sem postal to kar je Luna. Nisem več samo potoval z mislijo. Dvignil sem svojo telesno vibracijo v svetlobo in vzel s seboj moje celotno telo. Bil sem radosten. To kar sem storil je bilo nezaslišano. In prišel sem nazaj, samo da vidim, če lahko to ponovim. In sem. Znova in znova in znova. 63 krat pred mojim dokončnim povzdignjenjem. Bilo je pričakovano, kot je za vas dihanje.

Ko sem postal veter, sem spoznal kako resnično omejen sem bil in kako svobodni so bili elementi. Ko sem postal veter, sem postal nevidna moč, ki nima oblike, ki pulzira svetlobo, nedeljiv. Lahko sem se premikal svobodno skozi doline in polja, skozi gore, oceane, plasti in nihče me ni mogel videti. In kot veter sem imel moč, da sem obračal barvo listja iz smaragdne v srebrno, premikal drevesa, ki jih ni moč pretresti, šel v pljuča dojenčka, v usta ljubimca in nazaj do oblakov, da jih razpršim. Ko sem postal veter, sem postal gibljiva moč, ki je nič ne zaniha. Divje gibanje, ki je svobodno. Svobodno teže, svobodno mer, svobodno časa. Ko sem postal veter, sem spoznal kako nebogljen in majhen je človek v svoji nevednosti in kako veličasten postane, ko seže po znanju. Naučil sem se, da karkoli človek dovolj dolgo premišljuje in si želi, to bo postal. Če si človek dovolj dolgo govori, da je brezdušen, nemočen, bo to verjel in to postal. Če pravi sam sebi Gospodar vetra, bo postal gospodar vetra, kot sem jaz postal Gospodar vetra. In če si pravi Bog, bo postal Bog.

Ko sem enkrat spoznal te stvari, sem začel poučevati moje ljubljene brate o Neznanem Bogu, izviru vsega življenja.

Prišel je dan, ko sem postal starček in vse kar sem si zadal doseči, sem dosegel. Odpravil sem se na potovanje skozi reko Indus in tam ob strani pri gori imenovani Indus sem bil v komuni z vsemi svojimi ljudmi, 120 dni. Pozival sem jih, da so ta spoznanja resnica. Da vir njihovega božanskega vodstva ni skozi mene ali kakšnega drugega človeka ampak skozi Boga, ki nas je vse ustvaril. Da bi mi verjeli sem na njihovo presenečenje začel levitirati in se dvignil nadnje. Ženske so začele kričati, vojaki so od začudenja izpustili z rok svoje sablje. Pozdravil sem v slovo in jih pozval naj se naučijo, kot sem se jaz naučil, da postanejo kot sem postal jaz, na svoj način. Skozi učenje kako doumeti elemente življenja, ki so se meni zdeli močnejši kot človek, elementi, ki so se meni zdeli bolj inteligentni kot človek, ki so živeli v mirnem sobivanju, kljub človeku, sem odkril Neznanega Boga.

Če vprašate človeka :«Kako naj bi izgledal? V kaj naj verjamem? Kako naj živim?«  Če to storite boste umrli. To je resnica. Raje vprašajte veter: » Veter, daj mi znanje, odpri me in daj mi vedeti.« In obrnil vas bo iz olivne v srebrno in vas odpeljal v votline sotesk, se smejal z vami, odkrito svoboden.

Jaz sem imel izjemno srečo, da so me poučevali elementi življenja. Sonce me ni nikoli preklelo in Luna ni nikoli zahtevala, da moram biti drugačen. Elementi mi nikoli niso odrazili nazaj mojih napak. Zmrzal, vonj trave, insekti, jok nočnega jastreba, to so vse nezmotljive stvari katerih bistvo je enostavno. In čudovita stvar v njihovi preprostosti in enakomernosti je… nič niso zahtevali od mene. Sonce se ni nekega dne obrnilo k meni in mi reklo:« Ramtha, moraš me častiti, če me hočeš spoznati.« Luna se ni obrnila k meni in rekla:« Ramtha, zbudi se! Čas je, da opaziš mojo lepoto.«

Tam sta bila, kadarkoli sem pogledal k njima. Naučil sem se nekaj od nečesa, kar je bila stalnica, brez obsojanja in kar ni tako težko razumeti , če se človek potrudi. Zaradi tega nisem bil človek popačenega razmišljanja s svojo hinavščino, dogmo, sumničavimi prepričanji in mnoštvom bogov, ki jim moraš ustreči. Zato je bilo zame lažje se naučiti vsega v enem obstoju na tem obličju. Mnogi se morajo še mnogo naučiti, ker iščejo boga v načinu, kot ga razume nek drug človek. Iščejo boga v vladnih pravilih, v cerkvenih pravilih, v zgodovini za katero se morajo še vprašati kdo jo je napisal ali zakaj je bila zapisana. Človek je postavil svoja prepričanja, razumevanje, miselne procese, svoja življenja na nekaj kar se je življenje za življenjem, življenje za življenjem, življenje za življenjem, dokazalo kot neuspeh. Pa vendar se človek spotika v svoje popačeno mišljenje, ujet v svojo lastno nevednost in nadaljuje širjenje hinavščine, ki pelje samo še v smrt.

Potem, ko sem se povzdignil, sem vedel vse kar sem želel vedeti, ker sem izšel iz gostote mesa in prešel v tok misli. In zato me ni nič zaviralo. Tako sem se zavedel, da je človek resnično v svojem bistvu – Bog. Preden sem se povzdignil nisem imel pojma, da obstaja tudi nekaj kar se imenuje duša, niti nisem razumel kako deluje povzdignjenje telesa. Zavedel sem se samo, da sem pomirjen s tem kar sem storil in pomiril sem se z življenjem.

Nič več nisem bil neveden barbar željan boja.

Objel sem življenje in čuda, ki sem jih videval v nebesih dan za dnem in noč za nočjo. TO je bilo moje življenje.

Naučil sem se ljubiti sebe, ko sem se primerjal z nečim veličastnim in mogočnim. Moje življenje je postalo izpolnjeno, ko sem imel celotno razumevanje in sem se osredotočil nase. Takrat je prišel mir, takrat sem začel odkrivati še več. Takrat sem postal eno z Neznanim Bogom.

Ni bil veter to kar sem postal, toda ideja o vetru mi je to predstavljala. Zdaj sem postal »Gospodar nad«, postal sem nevidno načelo, ki je svobodno in vse prisotno ter eno z vsem življenjem.

Šele ko sem postal to načelo sem razumel Neznanega Boga, vse kar je in vse kar ni, saj je bilo to kar sem hotel razumeti. Odgovore sem našel znotraj sebe, ki so mi dovolili, da se pomaknem v večje razumevanje.

Bil se Ram – zavojevalec. Zdaj sem Ram – Bog.

Bil sem barbar, ki je postal Bog skozi najpreprostejše in obenem najgloblje stvari.

Kar vas učim, je kar sem se naučil.